Ne spominjam se mnogo stvari iz zgodovine mariborskega esperantskega gibanja, saj sem se rodila leta 1914. Nekaj mi je kasneje pripovedovala mati, nekaj pa sem slišala od drugih ljudi, ki so poznali mojega očeta.

Moj oče, Henrik (Heinrich Alexander) Haas, se je rodil 12. junija leta 1864 v   Stand des Bräutigams pri Gradcu, očetu Simonu Hassu in materi Mariji, rojeni Gmoser. Njegov oče je bil kmet na Rosenbergu pri Gradcu in v njegovi družini je bilo mnogo otrok. Moj oče je edini med njimi diplomiral na univerzi. Po končanem študiju prava v Gradcu je delal kot odvetniški pripravnik in kot odvetnik v Gradcu. V Maribor, takratni Marburg an der Drau, je prišel verjetno leta 1906 in odprl odvetniško pisarno. Čeprav je bil nemškega rodu, je bil prvi odvetnik, ki je na sodišču svoje stranke, Slovence, zastopal v slovenskem jeziku. Slovensko se je naučil sam, ko je bil še šolar. Kot odvetnik je bil izjemen branilec obtoženih in zato so ga hodili poslušati mnogi mladi odvetniki, sodniki in študenti.

Po koncu I. Svetovne vojne, leta 1918, je moj oče ostal v Mariboru in optiral za Jugoslavijo. Z odvetništvom se je ukvarjal vse do svoje smrti, 30. julija leta 1925. Umrl je v Gradcu, kjer je pokopan na pokopališču  Zentralfriedhof.

Tako kot se je sam naučil slovensko, se je naučil tudi druge jezike. Meni in bratu Siviju je pripovedoval, da je moral po šoli pogosto pomagati očetu in gnati krave na pašo. Takrat je s seboj vzel učbenik tujega jezika, ki ga je trenutno zanimal in se učil. Ker njegovi starši niso bili premožni, od njih ni mogel pričakovati deenarja za knjige. Zato je zjutraj, še pred zaščetkom šole, ki je bila precej oddaljena od  Rosenberga kjer je stanoval, odšel na travnik kjer je nabral rože in jih prodajal na tržnici. Bil je izredno nadarjen za jezike in z lahkoto se je naučil enega za drugim.Ko se je enkrat naučil enega germanskega ali romanskega jezika, se je z veliko lahkoto naučil tudi drugij jezikov iz teh jezikovnih skupin. Tako je znal skupno 24 jezikov. Od tega jih je 12 govoril, v še 12-ih pa se je lahko sporazumeval. To mu je zalo pomagalo pri odvetniškem delu, saj je mnogo ljudi prihajalo z dokumenti v različnih jezikih, ki jih je on lahko prevedel in razmel.

Zanimanje za tuje jezike in kulture je mojega očeta verjetno motiviralo, da se je že leta 1906 včlanil v esperantsko društvo v Gradcu. Takoj po prihodu v Maribor je začel propagirati esperanto. Leta 1910 je kot podružnico esperantskega društva v Gradcu tudi ustanovil esperantsko društvo v Mariboru, katerega predsednik je bil vse do svoje smrti. Dokler ni ustanovil mariborskega društva, je šel vsako nedeljo na sestanek esperantistov v Gradec. Po končenem delovniku je sedel na vlak, odpotoval v Gradec, sodeloval na sestankuter se s poznim vlakom vrnil v Maribor. Da bi pridobil člane, je na lastne stroške tiskal letake s katerimi je Mariborčanom razlagal namen esperanta in jih pozival, da se včlanijo v društvo. Spominjam se, da so imeli mariborski esperantisti svoje redne sestanke - "kunveno" - v kavarni "Central", kasneje pa v gostilni "Emeršič" (po II. svetovni vojni gostilna "Turist"). Za gostilno je bila lesena veranda z dolgo mizo in tam so se esperantisti vsa k teden redno sestajali. Tudi jas sem bila prisotna na nekaterih prireditvah, saj so me angažirali, da sem recitirala pesmice v esperantu.

Kot samostojno društvo je bilo Esperantsko društvo Maribor ponovno ustanovljeno leta 1922, za predsednika pa je bil izbran moj oče Henrik Hass.

V esperantsko društvo je zelo hitro vključil tudi mojo mater, Prisko Hass, rojeno Schindler (8. januar 1888, Knittelfeld, Avstrija - 26. julij 1975, Maribor). Moja mati je maturirala  leta 1909 na nemškem učiteljišču v Mariboru. Dve leti je delala kot učiteljica na podeželjskih šolah na avstrijskem Štajerskem. Članica esperantskega društva je postala leta 1911. Moj oče si ni mogel zamisliti, da njegova žena ne bi govorila esperanta in moja mati ga je zelo hitro obvladala.

Moja straša sta sodelovala na več esperantskih kongresih v Evropi. Navzoča sta bila na VIII. Svetovnem kongresu v Krakovu na Poljskem, leta 1912.  Na kongresu v Bernu, v Švici leta 1913, sta spoznala tudi začetnika esperanta, slavnega profesorja Zamenhofa. Spominjam se, da je njegov doprsni kip iz belega mavca v naši naši hiši stal na častnem mestu.

Na svetovnem kongresu na Dunaju, teka 1924, na katerem so sodelovali predstavniki 45 držav, sta sodelovala tudi moja starša. Na to potovanje sta vzela tudi mojega brata Silvija (1912 - 1936) in mene. Midva sva se že v rani mladosti naučila esperanta, ker sta starša med seboj govorila v esperantu, še posebej takrat, kadar nista želela, da bi midva razumela o čem se pogovarjata. Jaz sem že v gimnaziji, pri skavtih, obiskovala tečaj esperanta, učil pa nas je profesor rakuša, mariborski esperantist.

Iz tega obdobja se spominjam še, da sem prisostvovala proslavi ob 15. obletnici ustanovitve društva mariborskih esperantistov, leta 1925, ki je potekala v dvorani "Kasino" na Slomškovem trgu. Moja naloga je bila paziti na razstavljene knjige. Spominjam se tudi srečanja mariborskih in zagrebških esperantistov, ki se je zgodilo, zdi se mi, leta 1928. Sestanek je potekal v hotelu "Meran", čez cesto od železniške postaje v Mariboru. Hotel je bil med I. svetovno vojno močno uničen, vendar je dvorana ostala nepoškodovana in v njej je potekal sestanek esperantistov,  ki se ga je udeležil tudi zagrebški esperantist doktor Maruci, ki je name takrat neredil močan vtis.

Maribor je bil takrat nacionalno zelo mešanna skupnost v kateri so živeli avtohtoni Slovenci, večinoma v okoliških vaseh in naseljih ter Avstrijci, ki so večinoma stanovali v mestu. Brata in mene je oče od malih nog učil nacionalne strpnosti in kozmopolitanizma ter govoril, da se v napetosti, ki vlada med Slovenci in Avstrijci  ni treba postavljati na nobeno stran, ampak je treba s vsemi sodelovati in biti s svemi v dobrih odnosih. Iz rane mladosti se spominjam tudi tega, da je bil oče zelo skrben starš. Če je deževalo, si je mojega brata posadil na ramena, mene pa na hrbet  in naju tako odnesel v vrtec, ki ni bil daleč od naše hiše, da se ne bi zmočila in ves dan v vrtcu sedela z mokrimi nogami.

Moj oče je bil človek velikega intellektualnega formata in strastnih interesov.  Po njegovi smrti ni ostalo nobenega premoženja.  Pokojnine moja mati ni mogla dobiti, ker je prekratek čas vplačeval v pokojninski sklad, življenjskega zavarovanja pa tudi ne, saj ga je prenehal plačevati, da bi se je lahko priključil pokojninskemu skladu. Zato pa je za njim ostala ogromna knjižnica. V nakup knjig je investiral pravzaprav vews denar. Tako je imel dva pomembna leksikona; Majerjevega, ki vsebuje 24 knjig in je še danes v naši lasti in Brokhausovega, ki ga je moja mati morala prodati. Ostalo je tudi mnogo učbenikov različnih tujih jezikov. Ostale knjige je po II. svetovni vojni moja mama poklonila mariborskim knjižnicam. Verjamem, da so se na ta način te knjige kljub vsemu ohranile in da so jih zainteresirani bralci uporabljali.

Po njegovi smrti je moja mati kot uslužbenka še naprej delala v odvetniški pisarni in tako vzdrževala sebe in naju, svoja takrat mladoletna otroka. Med obema vojnama je nadaljevala tudi z delom v Esperantskem društvu Maribor, kakor tudi po II. svetovni vojni, ko je začela izvajati tečaje esperanta. Bila je tudi članica mednarodne esperantske zveze. Individualne učne ure esperanta je imela vse do svoje smrti v 88. letu starosti. Vse tečaje in individualne učne ure je izvajala brezplačno. Bila je predsednica Esperantskega društva Maribor, ko pa to zaradi starosti in slabega vida ni več mogla biti, je bila imenovana za doživljenjsko častno predsednico. Poznali so ju tudi zaradi njenega humanitarnega dela. Od svoje pokojnine je pogosto darovala denar za esperantsko društvo, prav tako pa je pletla namizne prtičke, ki so jih člani esperantskega društva prodajali, denar pa darovali v dobrodelne namene ob raznih naravni nesrečah v naši državi, takrat Jugoslaviji, pa tudi v svetu, na primer v Peruju in Pakistanu. Za ves svoj doprinos je bila leta 1975 odlikovana s srebrno zvezdo, častnim znakom za zasluge narodu, ki sem ga po njeni smrti prejela jaz.

V Beogradu, 2. marca 2010.

(Avtorica Herta Haas je umrla tri dni pozneje. Upepeljena je bila v Beogradu in v aprilu pokopana pri svoji materi na Pobreškem pokopališču v Mariboru.)

Komentari

Dodaj Novi Pretraga

Dodaj komentar
Ime:
Email:	bez obaveštenjasa obaveštenjem
Websajt:
Naslov:
UBBCode:	-boja-aquacrnaplavafuchsiasivazelenalimunastakestenjastatamno plavamaslinastaljubièastacrvenasrebrnatealbelažuta -veličina-sićušnomaloosrednjevelikoogromno
	Morate navesti anti-spam kod koji stoji na slici.

 

3.26 Copyright (C) 2008 Compojoom.com / Copyright (C) 2007 Alain Georgette / Copyright (C) 2006 Frantisek Hliva. All rights reserved."